Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. december 2022 ― Skupinska razstava Transformacija lesa, ki je bila izvorno predstavljena v Nacionalnem muzeju moderne umetnosti (NMMU) v Zagrebu, predstavlja dela nekaterih osrednjih hrvaških likovnih umetnikov 20. in 21. stoletja, ki so uporabljali les kot material svojih kiparskih del. Razstava v Kostanjevici na Krki je nekoliko spremenjena in prilagojena prostoru, poleg tega pa dela hrvaških umetnikov postavlja v dialog z nekaterimi izbranimi deli umetnikov iz zbirke Galeriji Božidar Jakac (GBJ). Razstava naslavlja pomen lesa, dreves in gozda za obstoj človeške vrste, kakor tudi za njen odnos do narave. Na pričujoči razstavi je predstavljenih 50 del hrvaških umetnikov iz zbirke NMMU in 18 del umetnikov iz zbirke GBJ. Izbrana dela odkrivajo presenetljive oblike lesa kot prvinskega naravnega materiala v svojih številnih transformacijah, ki so se odvijale v obdobju preteklih stotih let. Avtorica razstave je Tatijana Gareljić (NMMU), v sodelovanju z Miho Colnerjem (GBJ). Umetniki: Petar Barišić, František Bilek, Peruško Bogdanić, Iris Bondora Dvornik, Vojta Braniš, Boris Brzić, Dragica Čadež, Lojze Čampa, Ferdo Ćus, Ljubo De Karina, Josip Diminić, Joško Eterović, Vinko Fišter, France Gorše, Petar Hadži Boškov, Kažimir Hraste, Ante Jakić, Ksenija Kantoci, Dora Kovačević, Kuzma Kovačić, Ivan Kožarić, France Kralj, Tone Kralj, Vasko Lipovac, Ivan Lovrenčić, Dubravka Lošić, Bata Marianov, Armando Marrocco, Carlos Medina, Ivan Meštrović, Matko Mijić, Sofija Naletilić Penavuša, Silvan Omerzu, Izvor Oreb, Šime Perić, Ivan Picelj, Oto Rimele, Branko Ružić, Jože Slak Đoka, Petar Smajić, Damir Sokić, Aleksandar Srnec, Dalibor Stošić, Marin Studin, Juraj Škarpa, Goran Štimac, Miroslav Šutej, Dušan Tršar, Šime Vulas, Josip Zeman, Zlatko Zlatić, Mirko Zrinšćak, Bogosav Živković. Razstava, ki je nastala v sodelovanju z Nacionalnim muzejem moderne umetnosti iz Zagreba. Group exhibition Transformation of Wood that was initially showcased at National Museum of Modern Art (NMMU) in Zagreb, Croatia pr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. december 2022 ― Zaupanje in tveganje sta kot koncepta medsebojno izrazito povezana. Z zaupanjem gradimo medosebne in meddružbene odnose, vzpostavljamo ravnovesje med tistim, v kar verjamemo, in tistim, kar nam je tuje, predvsem pa z zaupanjem vstopamo v civilizacijski diskurz, ki v resnici povezuje oba koncepta. Brez tveganja namreč tudi zaupanja ni mogoče vzpostaviti, saj medosebni odnosi uspevajo le z nepristranskim in vzajemnim kompromisom, z odkritostjo, ki jo oblikujemo v okviru družbenih, kulturnih in drugih vplivov. Tvegamo, ko zaupamo, a hkrati ne moremo zaupati, če ne tvegamo. Bistvo zaupanja je prav upanje: upati si izbrati kompromis, ki preseže tveganje oziroma ki tveganje spremeni v določen odnos, skozi katerega vzpostavljamo bližino ali distanco, najsibo do drugih oseb, drugih predmetov ali drugačnega mišljenja. Če nas je pandemija naučila česarkoli – in verjamemo, da nas česa vendarle je – je to dejstvo, da smo medosebne in s tem družbene ali socialne odnose jemali kot samoumevne. Kaj nam pa morejo, smo mislili še v začetku leta 2020. Zaupali smo znanosti, verjeli v odprto družbeno okolje, z veseljem tvegali socializacijo in razmišljali o napredku. Če smo v začetku pandemije še zaupali v splošno doktrino človeškega sočutja in glasno govorili o solidarnosti, smo bili hitro soočeni z nujo odločitve za tveganje: izolacija, prekuževanje ali cepljenje. Prepuščeni prostovoljstvu smo hitro dojeli, da ne zaupamo pravzaprav nikomur: ne sebi ne sočloveku in tudi ne strokovni javnosti. Ujeli smo se v zanko nezaupanja. Zaupanje in tveganje sta tako prva definicija človekovega odnosa do nečesa, naj bo to medosebni odnos ali odnos med stvarmi ali pojmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega. Umetnost nedvomno je tisto »sredstvo«, ki s svojo estetsko vrednostjo in nepristransko sporočilnostjo nevtralno nagovarja tako posameznika kot družbo. Spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti ali ljudi pomeni imeti kritičen, naklonjen ali odklonilen, torej pozitiven ali negativen od

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. december 2022 ― Zaupanje in tveganje sta kot koncepta medsebojno izrazito povezana. Z zaupanjem gradimo medosebne in meddružbene odnose, vzpostavljamo ravnovesje med tistim, v kar verjamemo, in tistim, kar nam je tuje, predvsem pa z zaupanjem vstopamo v civilizacijski diskurz, ki v resnici povezuje oba koncepta. Brez tveganja namreč tudi zaupanja ni mogoče vzpostaviti, saj medosebni odnosi uspevajo le z nepristranskim in vzajemnim kompromisom, z odkritostjo, ki jo oblikujemo v okviru družbenih, kulturnih in drugih vplivov. Tvegamo, ko zaupamo, a hkrati ne moremo zaupati, če ne tvegamo. Bistvo zaupanja je prav upanje: upati si izbrati kompromis, ki preseže tveganje oziroma ki tveganje spremeni v določen odnos, skozi katerega vzpostavljamo bližino ali distanco, najsibo do drugih oseb, drugih predmetov ali drugačnega mišljenja. Če nas je pandemija naučila česarkoli – in verjamemo, da nas česa vendarle je – je to dejstvo, da smo medosebne in s tem družbene ali socialne odnose jemali kot samoumevne. Kaj nam pa morejo, smo mislili še v začetku leta 2020. Zaupali smo znanosti, verjeli v odprto družbeno okolje, z veseljem tvegali socializacijo in razmišljali o napredku. Če smo v začetku pandemije še zaupali v splošno doktrino človeškega sočutja in glasno govorili o solidarnosti, smo bili hitro soočeni z nujo odločitve za tveganje: izolacija, prekuževanje ali cepljenje. Prepuščeni prostovoljstvu smo hitro dojeli, da ne zaupamo pravzaprav nikomur: ne sebi ne sočloveku in tudi ne strokovni javnosti. Ujeli smo se v zanko nezaupanja. Zaupanje in tveganje sta tako prva definicija človekovega odnosa do nečesa, naj bo to medosebni odnos ali odnos med stvarmi ali pojmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega. Umetnost nedvomno je tisto »sredstvo«, ki s svojo estetsko vrednostjo in nepristransko sporočilnostjo nevtralno nagovarja tako posameznika kot družbo. Spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti ali ljudi pomeni imeti kritičen, naklonjen ali odklonilen, torej pozitiven ali negativen od